Upam, da med mojimi bodočimi slušatelji oziroma slušateljicami ne bodo ljudje, s kakršnimi se sicer že dolgo redno srečujem pri svojem psihološkem delu. To so v glavnem mladi ljudje, ki se zavzeto dan za dnem trudijo, da bi svoj jaz izpopolnili, uprizorili in predstavili na svetovnem digitalnem odru kot samouresničeni jaz, izpopolnjeni jaz ali preprosto kot Nekoga. Srečanja z njimi mi namreč pomagajo ustvarjati vse natančnejšo podobo absurdnosti sodobnega menedžmenta osamljenih ljudi, ki ponižno sprejemajo zlobne nadjazovske zahteve po perfekcionizmu, popolni drugačnosti in popolnosti.
V novi knjigi, ki jo je napisala Naomi Watts, njen naslov je Doppelganger: A Trip into the Mirror World (2023), na strani 54 berem: Slabo upravljana blagovna znamka ima očitno manj posledic kot slabo upravljana duša – toda po drugi strani se posledice pojavijo v tem kraljestvu, ne v naslednjem. Ko se pogovarjam s študenti, skušamo natančno razbrati, kako logika osebnega znamčenja oblikuje nastanek tega, kar imenujemo jaz (self). Kaj za mlade pomeni, da odraščajo ob zavedanju, da bi lahko vsaka naključna fotografija, videoposnetek ali opažanje, objavljeni na spletu, ko bodo leta starejši, pomenili tisto, kar jim preprečuje, da bi dobili službo, se vpisali v šolo ali dobili odobritev za stanovanje?
Ljudje kot blagovne znamke, ki se trudijo narediti vtis na druge ljudi blagovne znamke, se zapletajo v spiralo depresivnih občutkov, kajti vtis, ki ga morda naredijo, nikoli ne traja dolgo, zato se izčrpavajo. Ustvarjajo svoje dvojnike, eksternalizirane oblike sebe, kot jih imenuje Naomi Watts, toda te so zavezane zahtevi po idealizirani identiteti, ki je v realnem svetu kratko malo ni mogoče ustvariti.
Morda pa je sodobno življenje že sprijaznjeno z usodo, ki pomeni še več simuliranih in digitaliziranih svetov, v katerih bo še veliko več prostora za oblikovane oziroma redizajnirane oblike sebe. Tako sprijaznjenje je morda pragmatično, toda obenem tlakuje tudi pot v še hujše oblike tesnobnosti in depresivnosti.
Ljudje, ločeni od svojih dvojnikov, obremenjeni z njihovim idealiziranjem, so vsakdanji delavci, ki delajo brez premora, ne le osem ur dnevno. Skrbijo za zunanje podobe in njihove predvidene vloge, ki so narejene z zavestjo, da morajo biti koristne za druge ljudi, če hočejo biti uspešni in če hočejo postati Nekdo.
Koristi drugih so morda otipljive, čeprav velikokrat ravno niso. Posamezniki, ki skrbijo zanje, imajo še manj koristi ali pa jih največkrat celo nimajo, saj so le tesnobni, nemirni, izčrpani ali na robu depresije in samomora.
Pa vendar ne smemo prehitevati. Ljudje lahko razumemo življenje kot nekakšno igro. Računalniške igre tako že dolgo posnemajo to, kar imamo ljudje med seboj, in so vse bolj privlačne. Igralci takih iger imajo psihološko zelo pomembno izkušnjo nadzora, saj lahko nadzorujejo igro in vse, kar se v njej dogaja, medtem ko v vsakdanjih življenjih pogosto ne nadzorujejo dosti ali pa nadzorujejo zelo malo.
Lahko torej postanem igralec v igri in imam nadzor nad njo. V taki perspektivi me realni svet, v katerem nimam nadzora nad svojim življenjem, kratko malo ne zanima več. Če sem otrok ali najstnik, me starši in učitelji sicer odvračajo od računalniških iger, toda upam, da se zavedajo, kaj s tem delajo.
Silijo me živeti v realnem svetu, v katerem se iz dneva v dan krepi kulturni imperativ, da moram v življenju uspeti, se samouresničiti in da ne obstajam, če ne živim kot digitalni dvojnik – ravno v medmrežju, v katerem mi starši in učitelji ne dovolijo biti.
Dušan Rutar
Sep 27, 2023