Nekateri prav gotovo so. Toda enako lahko rečemo za nekatere starejše in stare ljudi. A s tem nismo povedali dobesedno ničesar. Lahko bi tudi rekli, da so nekateri ljudje povprečni. In logično je, da nekateri niso. Kot je logično, da ne moremo biti vsi enako bogati. Nekateri so torej bogatejši od drugih. In za poletjem po navadi nastopi jesen. Ali pa vedno. A še preden se dobro zavemo, kaj se dogaja, Luis Rubiales, predsednik Kraljeve španske nogometne zveze in eden od podpredsednikov UEFA, pred očmi svetovne javnosti poljubi špansko nogometašinjo Jenni Hermoso med nedeljsko podelitvijo medalj na svetovnem prvenstvu za ženske. Nogometašinja javno in jasno pove, da ji ta poljub ni bil niti malo všeč, Luis Rubiales pa prav tako jasno reče, da se bo boril do konca. Kdo je tu dezorientiran?
Kaj torej hočejo povedati ljudje, ki zatrjujejo, da so mladi danes dezorientirani? In kdo so ti ljudje?
Pogosta v naslovu zapisana izjava ne tako mladih ljudi je kliše, ki boleče odraža sedanja stanja sveta. Reči, da so (vsi) mladi neorientirani ali dezorientirani v svetu je bodisi izraz popolne nevednosti bodisi narcizma teh, ki so prišli na svet pred njimi in upravljajo s svetom ali pa se vsaj pretvarjajo, da upravljajo. Ni jasno, da znajo upravljati z njim, je pa vsaj jasno, da zasedajo pomembne družbene položaje, ki so prej ali slej tudi zelo dobro plačani. S takih pozicij zato ni pričakovati pametnih izjav o stanjih sveta, je pa pričakovano veliko klišejev, novoreka in preproste propagande o pomenu dobičkov in uspeha v življenju. Ustvarjanje vtisa, da je neka izjava pametna in inteligentna, je znamenje pomanjkanja inteligentnosti in integritete, če prihaja s položajev, na katerih je že po tradiciji veliko ljudi, ki z izjavami o svetu in ljudeh streljajo v zrak, obenem pa računajo, da bo kak strel zadel v polno. Ni jasno, kaj naj bi zadel, a saj je tudi malo teh, ki bi jih to utegnilo zanimati. Brezbrižnost je namreč velika.
Domnevna dezorientiranost mladih je sem in tja lahko celo resnična, če se za trenutek ozrem na psihološko prakso, katere del sem že nekaj desetletij. Mladi, ki potrebujejo psihološko pomoč, pa ne pripovedujejo toliko o lastni izgubljenosti v svetu, stiskah in mislih na samomor, saj veliko več pripovedujejo o patoloških odnosih s starejšo generacijo, o toksičnih okoljih in nerazumnih zahtevah, s katerimi se starejši ljudje že dolgo naslavljajo nanje.
Podobno se znanstveniki že nekaj desetletij naslavljajo na ljudi po vsem svetu, zlasti na oblastnike, naj jih poslušajo, ko pripovedujejo o podnebnih spremembah in jih razlagajo. A jih ne poslušajo. Med naslovniki je precej narcisoidnih ljudi, ki niso pripravljeni poslušati drugih že po definiciji narcisoidnosti, saj imajo vedno prav. Podobno lahko rečem za egocentrične ljudi, ki postavljajo svoj ego v središče sveta in imajo vse druge ljudi bodisi za sovražnike, ki jim domnevno nekaj hočejo, bodisi za potencialne neumne nasprotnike, ki jih je treba zatreti v kali, če je le mogoče.
Dezorientiranost ljudi je krepko prepletena s potrebo ljudi, da se zgledujejo po drugih ljudeh, ki jih imajo za vodje, celo svetnike.
Če želimo ohraniti civilizacijo in preživeti podnebne katastrofe, letos jih je po vsem svetu zelo veliko in številni ljudje trpijo zaradi njih ali pa so izgubili vse imetje, jih potrebujemo bolj kot kadarkoli.
Namesto zgražanja starejših, češ da so mladi dezorientirani, bi bilo veliko bolje, če bi postali njihovi vzorniki, če bi njim in sebi pokazali pot.
Upravljanje s svetom, pa če je še tako dobičkonosno, pač ni isto kot pokazati pot in postaviti moralni ali etični standard, po katerem naj bi se zgledovali mladi in stari.
Dušan Rutar
Aug 26, 2023