V kapitalističnem svetu živimo. Včasih ga ljubimo in včasih ga sovražimo. Naredili bi revolucijo ali pa je tudi ne bi. Je preveč grozna in krvava. Bolje je zato brez revolucij. Ali pa ni. Zmedeni smo in negotovi. Potem si želimo, da bi se kapitalizem nekako spremenil sam od sebe. In smo navdušeni, ker ugotavljamo, da se spreminja tudi brez naših želja. Nismo prepričani, da se vselej spreminja na bolje, toda spreminja zagotovo se. Naj bomo zato potolaženi in hvaležni? Ne vem. Želim pa pisati o ljubezni. Ki je v takem svetu travma. Naj pojasnim.
Navdušil me je ameriški filozof Harry Frankfurt. Napisal je tudi knjigo z naslovom The Reasons of Love (2004). Na 38. strani zapiše, da je ljubezen sama po sebi za ljubimca vir razlogov (reasons); ustvarja razloge, ki navdihujejo ljubimčevo ljubečo skrb in predanost.
Prepričan sem, da je iz tega kratkega zapisa že razvidno, zakaj je v kapitalističnem svetu ljubezen travmatična. V njem je namreč zelo zaželeno, da je človek predvsem potrošnik, ki »ljubeče skrbi« za potrošništvo in dobičke, da je »predan« ideološkim zahtevam vplivnežev in zastopnikov oblasti, ki bi radi ohranjali družbena razmerja moči, kolikor dolgo je le mogoče.
Ljubezni zato ne prenesejo in je ne morejo pogoltniti. Človek v družbi, ki ne obstaja, ne bi smel biti ljubeče predan drugemu človeku ali celo drugim ljudem, ne bi smel skrbeti za ljudi, saj je bolje, če skrbi za dobrine, predmete in kajpak za profite. Enako ni dobro, če je predan drugemu človeku in si želi skupnostnega življenja, saj smo ja rekli, da družba, skupnost ali občestvo ne obstaja. Torej ne sme obstajati.
Ljubezen je travma tudi zato, ker naj bi bili od nje pomembnejši interesi. Pomembne so tudi želje, a le, če so pripete na blago, ki se kopiči na sicer domnevno prostih trgih.
Zadeva se dodatno zakomplicira, če se še nekoliko zadržimo pri definiciji ljubezni. Frankfurt zapiše: ljubezen je odziv na zaznano vrednost drugega; spodbuja nas, da vzljubimo in cenimo nekaj, kar ima izjemno notranjo vrednost. Privlačnost te vrednosti nas očara in spremeni v ljubimca. Stvari, ki jih imamo radi, začnemo ljubiti, ker nas preseneča njihova vrednost, in jih še naprej ljubimo zaradi njihove vrednosti. Če se nam ljubljeni človek ne bi zdel dragocen, ga ne bi ljubili.
Vrednost drugega človeka je tako nad vrednostjo stvari, premoženja, predmetov, denarja. Je inherentna, notranja vrednost, ki je ni treba dokazovati. Očara nas in nas začara. Potem hočemo biti začarani še naprej. Želimo vztrajati, s tem pa že delamo nekaj, česar dinamično in divje kapitalistično življenje ne prenese, saj hoče nenehne spremembe in nas priganja, da gremo nekam naprej, čeprav nimamo pojma, kam naprej naj bi sploh prišli.
Ljubezen je zato revolucionarna.
Dušan Rutar
Sep 19, 2023