Naslednji teden pričnem s predavanji. Tule je uvod.
Že dolgo obstaja medicinski model invalidnosti in je zelo odporen zoper kritično misel. Morda je za koga koristen, sicer je težko razložiti, zakaj tako dolgo vztraja. Vsekakor se lahko vprašamo, za koga je koristen, kakšne koristi omogoča. Za koga drugega namreč ni koristen. Še več, je kakor cokla, nepotrebna ovira pri razumevanju sveta, ljudi v njem in njihovih življenj. Kdo torej potrebuje medicinske modele za hendikep in zakaj, čemu? Kakšna osebnost jih potrebuje in kaj si obeta od njih, kaj pridobi z njimi? Kot bomo videli, je s temi vprašanji povezana več kot zanimiva skušnjava.
Vprašanja so zelo na mestu, kajti modeli realnosti, modeli sveta so konstrukti, ki jih ustvarjamo ljudje. Mi ne zaznavamo objektivne realnosti, temveč jo ustvarjamo. In bolj kot smo pri tem svobodni, bolj svobodni smo tudi v odnosih z drugimi ljudmi, to pa sproži skušnjavo, ki jo je vse življenje raziskoval Michel Foucault: da bi določali vedenje drugih. Modeli so pri tem kajpak zelo uporabni in zelo koristni.
Moje dolgoletne izkušnje z mladimi, ki jim sicer vztrajno pripisujejo motnje in okvare, so bistveno drugačne od teh, ki potrebujejo modele. Ne potrebujejo ne medicinskega ne kakega drugega modela, da bi bile smiselne, ne prenesejo ga celo, kakor tudi življenja ne moremo stlačiti v modele. Toda morda je tako laže misliti svet in ljudi v njem. Laže že, ne pa tudi pametneje.
Revščina modelov je zato očitna. Bogastvo življenja pa morda ni. Ni namreč za vsakogar. Ni na primer za ljudi, ki se oklepajo modelov, ker jih potrebujejo in verjamejo vanje oziroma v njihovo uporabnost.
Uporabnost nečesa je pomembna stalnica naših življenj. Pogosto je razumna in učinkovita, ko kaj delamo ali skušamo doseči kak cilj. V ljudeh in med njimi pa se dogajajo reči, ki nimajo nobene resne zveze z uporabnostjo.
Življenje, na primer, ni uporabno. V njem so nekatere zadeve sicer uporabne, a v življenju je ključno prav to – da si živ. Da opaziš malenkosti, ki jih modeli še predvidijo ne, kaj šele, da bi jih zajeli. In take malenkosti so pomembne in vredne, kajti nikoli ne moreš biti absolutno prepričan, da jih ne vidiš zadnjič.
V trenutku te lahko ni več. Nihče ni popolnoma zaščiten ali zavarovan. Življenje se konča, ko se še nisi niti drugič obrnil.
Tudi zato imam poln kufer motenj in okvar in invalidnosti in ugotavljanja, kaj kdo zmore in česa ne zmore, kdo je drugačen in kdo ni, kdo je preveč drugačen in kdo ravno prav, kdo je v čem boljši in kdo je slabši in kdo je lepši in ima več denarja in bo dlje živel, kdo dobi več všečkov in čigava mnenja štejejo največ, kdo najbolj vpliva na koga in kdo ne vpliva nič, ker je morda invaliden ali pa je marginalno revše, za katerega mora družba, hočeš nočeš, skrbeti.
V nekem smislu je pravzaprav vsakdo že mrtev. Zlasti so mrtvi ljudje, ki živijo v svojih majhnih svetovih, ki so v najboljšem primeru kakor fevdi, za katere je treba nenehno dokazovati drugim ljudem, zlasti pa sosednjim fevdalcem, kako pomembni so in kaj vse koristnega in pomembnega se v njih dogaja. Mizerija.
V takih fevdih živijo ljudje, ki se ne želijo premakniti iz njega, tako samozadostni in samovšečni so, obenem pa bi bili radi še vplivneži ali, z lepo slovensko besedo, influencerji. Meni je vseeno, ali se jim reče patološki narcis ali ne. I don't care.
Fevdalci kajpak potrebujejo tlačane, da delajo zanje od zore do mraka. In si jih omislijo. Tamle zunaj je kar veliko ljudi, ki hočejo biti tlačani za fevdalce. Zdi se jim imenitno garati za gospodarje. Nekateri so za svoje tlačanstvo tudi dobro plačani.
Pomembno je, da si dobro plačan, ker živiš v neoliberalnem svetu, ki je domnevno svet nenehnega osvobajanja od nečesa. Ali sploh želiš biti živ? Mnogi rečejo, da ne. Nekateri iskreno priznajo, da se bojijo biti živi in da imajo raje mrtve predmete, med katere sodi tudi denar.
V življenju sem se srečal in nato pogovarjal s številnimi ljudmi. Redki so bili kakor otroci in mladostniki, s katerimi se srečujem vsak dan in se pogovarjam z njimi. Vseeno jim je za medicinske modele invalidnosti, ker jih ne potrebujejo, kot jih ne potrebujem sam. Vedo sicer za diagnoze in terapije, toda še veliko več vedo o nečem drugem.
Zavedajo se, o tem se tudi pogovarjamo, da nima nobenega smisla biti živ, če nisi pripravljen narediti drugemu človeku, bližnjiku, nekaj, kar je dobro zanj. In tega, kar je dobro, ni mogoče stlačiti v noben model, zlasti pa to nima nobene zveze z narcizmom in s fevdalnim gospostvom.
Če pa skušamo dobro stlačiti v model, da je čimbolj predvidljivo, se ustrelimo v koleno, in lahko se zgodi, da nikoli ne naredimo česa, kar je zares dobro za drugega.
Kako polno je potem naše življenje?
Resnično, ali sploh hočemo, da je polno?
Dušan Rutar
Sep 24, 2023